Glavni >> MESEC OZAVEŠČANJA O PLJUČNEM RAKU >> Patofiziologija pljučnega raka, etiologija in dejavniki tveganja

Patofiziologija pljučnega raka, etiologija in dejavniki tveganja


Patofiziologija pljučnega raka je zapletena in ni popolnoma razumljena. Zaradi napredka v raziskavah medicinski strokovnjaki še naprej pridobivajo globlje vpoglede v patogenezo in dejavnike tveganja, povezane s povečanim tveganjem za pljučni rak.

Raziskovalci domnevajo, da ponavljajoča se izpostavljenost rakotvornim snovem, zlasti cigaretnemu dimu, vodi do displazije pljučnega epitelija. Dolgotrajna izpostavljenost lahko povzroči genetske mutacije in vpliva na sintezo beljakovin. Posledično pride do motenj v celičnem ciklusu, kar spodbuja rakotvornost. Genetske mutacije MYC, BCL2 , in str53 so najpogostejše mutacije, odgovorne za razvoj drobnoceličnega pljučnega raka. Mutacije v receptorju epidermalnega rastnega faktorja, KRAS in kinaza anaplastičnega limfoma se medsebojno izključujeta pri bolnikih z nedrobnoceličnim pljučnim rakom.

Izpostavljenost (okoljska ali poklicna) določenim dejavnikom in posameznikova dovzetnost za te dejavnike naj bi prispevala k tveganju za razvoj pljučnega raka. V Združenih državah je približno 90 % primerov pljučnega raka posledica aktivnega kajenja, medtem ko je poklicna izpostavljenost rakotvornim snovem odgovorna za približno 9 % do 15 % primerov pljučnega raka.

Razvoj pljučnega raka je neposredno povezan s številom pokajenih cigaret, zgodovino kajenja ter vsebnostjo katrana in nikotina v cigaretah. Tveganje je največje med trenutnimi kadilci in najmanjše med nekadilci. Po prenehanju kajenja se tveganje za raka zmanjša, vendar se stopnja tveganja nikoli ne povrne na izhodiščno vrednost pri kadilcih, ki nikoli ne kadijo, in ocenjenih 15 % do 20 % posameznikov, pri katerih se razvije pljučni rak, ni nikoli kadilo ali pa je kadilo minimalno. Po podatkih ameriškega nacionalnega inštituta za raka se pljučni rak pri nikoli kadilcih pojavlja pogosteje pri ženskah, pri čemer se projekcije povečujejo pri tej populaciji bolnikov in v zgodnejši starosti v primerjavi s pljučnim rakom pri kadilcih. Druge oblike tobačnega dima, vključno z izpostavljenostjo pasivnemu kajenju, so prav tako povezane s precej večjim tveganjem za pljučnega raka. Izpostavljenost pasivnemu tobačnemu dimu v mlajših letih je povezana s povečanim tveganjem za pljučni rak.

Izpostavljenost azbestu je najpogostejši poklicni dejavnik tveganja za pljučnega raka. Študije so pokazale, da je izpostavljenost radonu povezana z 10 % primerov pljučnega raka, medtem ko onesnaženost zunanjega zraka predstavlja morda 1 % do 2 % primerov. Poleg tega se je pokazalo, da so že obstoječe nemaligne pljučne bolezni, kot so kronična obstruktivna pljučna bolezen, idiopatska pljučna fibroza in tuberkuloza, povezane s povečanim tveganjem za pljučni rak neodvisno od kajenja. Primeri drugih dejavnikov tveganja vključujejo obsevanje za zdravljenje nepljučnega raka, zlasti ne-Hodgkinovega limfoma in raka dojke. Povečano tveganje za razvoj pljučnega raka je povezano tudi z izpostavljenostjo drugim rakotvornim snovem, ki jih najdemo v nekaterih delovnih okoljih, kot so krom, nikelj, silicijev dioksid, vinil klorid, izdelki iz premoga, dizelski izpušni plini, arzen in policiklični aromatski ogljikovodiki.

Vsebina v tem članku je zgolj informativne narave. Vsebina ni mišljena kot nadomestilo za strokovni nasvet. Zanašanje na katere koli informacije v tem članku je izključno na lastno odgovornost.

« Kliknite tukaj, če se želite vrniti na ozaveščanje o pljučnem raku.